O kickboxu

Kickboks se je kot oblika samoobrambe pojavil v Azijskih državah že pred 2000 leti, tekmovalna oblika kot jo poznamo danes se je začela razvijati v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so se pojavila prva tekmovanja po mešanih pravilih karateja, muay thaia, taekwondoja in boksa, v želji da bi se pokazalo katera veščina je najbolj uporabna. Pravila so odvisna od discipline, v kateri tekmovalec nastopa, v začetniških disciplinah so dovoljene le brce in udarci s pestmi, v nadaljevalnih so pa dodani tudi udarci s koleni in komolci. Kickboks je kontaktna borilna veščina, kar pomeni, da je cilj zadeti in ne nakazati udarec kljub temu so poškodbe redke, ker je velik del treninga praviloma namenjen izvajanju pravilne tehnike, katera praktikanta sama po sebi ščiti pred napadalcem. Posledice treningov so dobra pripravljenost posameznika, lepše oblikovano telo in sposobnost učinkovite samoobrambe.

V kickboxingu je poudarek na boksarski tehniki, kar ga naredi učinkovitega tudi v omejenem prostoru (ringu). Nožna tehnika je kopirana iz tajskega boksa. Iz naštetih borilnih veščin se uporablja tisto, kar je najbolj učinkovito (kate ali forme, ki jih srečujemo pri karateju in taekwondoju, pri kickboxu ni). Oprema za roke so, kot pri boksu, rokavice, na nogah pa oblazinjeni ščitniki za stopala in piščal ter ščitnik za zobe in genitalije. Poškodbe pa so redke, ker je na treningih poudarek na tehniki, hitrosti in ne na moči udarca.